"Dobrodošli v ZDA ali zakaj sem komaj čakala, da se vrnem"

Nikoli nisem bila pretirana oboževalka ZDA. Sicer mi je všeč melting pot njihovih mest, raznolikost kulture, dostopnost svetovne kulinarike in filmska industrija. Ampak po več kot mesecu neturističnega življenja v ZDA se je moj odnos do te države in njenih prebivalcev malo poslabšal. Nehvaležno bi bilo stvari, ki so mi parale živce, posploševati, marsikomu bi bile najbrž čisto okej. A mene so nekatere od njih tako motile, da sem resnično začela ceniti našo domovino.

1. Ljudje govorijo. Non-f*cking-stop.

Imam se za povprečno Slovenko, kar se tiče družabnosti, odprtosti in zgovornosti, Rada imam ljudi, rada se pogovarjam, rada pa imam tudi svoj mir. No, Američanom je slednja lastnost zelo tuja. Ogovorijo te v vsakem možnem trenutku - ko čakaš na postaji, ko se voziš na avtobusu, ko si v dvigalu, ko stojiš v vrsti za wc, kjerkoli imajo priložnost. Pri njih tudi noben klasičen trik ala dej-mi-mir-a-ne-vidiš-da-imam-slušalke ne deluje. Če vidijo, da bereš knjigo, začnejo pogovor tako, da te vprašajo, kaj bereš. Če poslušaš glasbo, jih zanima, kaj poslušaš. Hočejo vedet, kaj je ta letak, ki ga imaš v roki in kaj si misliš o ljudeh, ki sedijo nasproti tebe. Najbolj neobičajna situacija, v kateri sem se znašla, je bila, ko je fant na podzemni z mano začel komunicirati preko sporočil na svojem telefonu - na telefon mi je natipkal sporočilo in mi ga pokazal. Ammm, now what?!

2. “Hello, how are you?”

Jasno, gre za prazno frazo, ki služi namesto pozdrava, ampak je za nas tujce še vedno precej težko sprejemljiva. “Kako si” te vpraša vsak, s komer prideš v stik. Vratar v stavbi, prodajalka v trgovini in ljudje, s katerimi imaš že vzpostavljen nek odnos. In čeprav bi pričakoval, da bi morala obstajati razlika v tem, koliko vratarja in tvojega prijatelja dejansko zanima, kako si, nekako težko najdeš pravo ravnovesje med odgovorom. Dokler sčasoma ne padeš v avtomatski “good, how are you” odgovor. Pri čemer se še vedno ne moreš znebiti slabega občutka, da niti tvojega prijatelja ne zanima tvoje počutje in je celotno njihovo obnašanje samo tako zelo fake.

3. Everything is awesome!

V Ameriki je vse perfektno. Ko jih vprašaš, kako so, so super. Ko jih vprašaš, kako gre biznis, je odgovor neverjetno dobro. Ko poveš karkoli o sebi, so navdušeni. Pravzaprav se mi zdi, da je edina stvar, ki jih moti pri nas Evropejcih ta, da smo dejansko iskreni in povemo, ko nam kaj ni všeč ali pa ko se ne počutimo najboljše. Občutek sem dobila, da je zanje nesprejemljivo, da izpostaviš dejansko situacijo. Ali da se ne hvališ. Ekstremni dogodek, ki sem ga doživela, je bil, ko me je na primer čisto fajn punca vprašala, če so mi všeč U2, in sem ji odgovorila, da ne, nad čemer je bila izredno presenečena. Ne nad tem, da mi niso všeč, ampak nad tem, da sem pripravljeno to jasno in glasno povedat.

4. Davki in napitnine

Še ena stvar, za katero potrebuješ čas, da se jo navadiš. Cene so brez davkov, davki pa se seveda razlikujejo po posameznih zveznih državah. Kar enostavno pomeni, da nikoli, ampak res nikoli ne moreš izračunati prave cene, ki jo boš na koncu plačal (sploh če potuješ med državami). No, razen če nosiš s sabo kalkulator. Če se ne sekiraš preveč, razmilšljaš samo o tem, da bo “malo več kot piše”. Za piko na i so v restavracijah obvezne napitnine. Če veš, da natakarji precejšnji delež plačila dobijo od napitnin, to vzameš v račun. V realnosti pa to pomeni, da v ceni ni vključen niti davek niti napitnina. Kar enostavno pomeni, da potrebuješ res veliko računanja, da ugotoviš, približno koliko boš plačal. Zelo nadležno.

5. Family packs

Samski človek za Američane ne obstaja. Če pa že, je bodisi zelo bogat ali zelo debel. To je edina razlaga, ki mi je padla na pamet pri tem, ko sem se v trgovini ukvarjala z nakupom hrane. Zelo bogat zato, ker lahko nakupuje v bolj butičnih trgovinah, v katerih so tudi cene temu prilagojene, bolj debel pa zato, ker lahko sam poje vse family packe. Velika pakiranja so cenovno ugodna, to je dejstvo, ampak manj kot 20 kosov toasta ne moreš kupiti, sladkarije v paketih, manjših kot pol kilograma, je zelo težko najti, še testi nosečnosti so na voljo le v paketih po dva. Prodaja je zagotovo uspešna, ampak koliko nakupljenega zavržejo, si pa tudi predstavljati ne morem.

Jap, Amerike imam za nekaj časa dovolj.