Partnerstvo 1.0

Ne dolgo nazaj sem brala nekoliko kontroverzen članek o tem, kako je za to, da se zaljubimo dovolj, da si z osebo, s katero smo na zmenku, odgovorimo na 36 vprašanj, si nato 4 minute nepremično zremo v oči in voila - ljubezen je tu. Teorija o 36 vprašanjih izhaja iz dejanske raziskave, v kateri so ugotavljali, ali lahko umetno sprožimo to, da se dva človeka zaljubita. Prisežem, da če bi bila v fazi dejtanja, bi jo s potencialnim kandidatom zagotovo želela preizkusiti. No, če bi se le našel kdo, ki bi bil dovolj odprt za take eksperimente.

A za uspešno razmerje začetna zaljubljenost ni dovolj (ali pa je sploh ni in se ljubezen razvije brez nje). Kar nam med drugim olajša vstop v ljubezensko razmerje, je to, da imamo o ljubezni ustrezne predstave. Pogosto jih namreč nimamo. Za napačne predstave nismo sami krivi, prav tako ne moremo krivde za to pripisovati lastnim staršem, kot to radi počnemo. Kultura in okolje, v katerem živimo, sta pač oblikovana tako, da nam praktično na vsakem vogalu vsiljujeta iluzorne predstave o tem, kakšna je prava ljubezen. Pomislite le na pravljice, ki jih poslušamo kot otroci, ali kasneje na zgodbe v holivudskih filmih, ki smo jim priča. O ljubezni se nikjer ne učimo, tako da te “pravljične” definicije ljubezni hote ali nehote vzamemo za svoje.

Ena od takih pogostih zmotnih predstav je recimo ta, da če je ljubezen res prava, v njej ni konfliktov ali jeze. “Če se prepirava, potem mogoče nisva za skupaj.” Konflitki so sestavni del kateregakoli odnosa, do njih pride enostavno zato, ker si en partner želi nekaj, drug partner pa nekaj drugega. Prav tako je jeza povsem sprejemljivo in koristno čustvo, pojavi se namreč takrat, ko si želimo, da drug človek nekaj spremeni (npr. da se začne drugače obnašati). Nič nenavadnega, kajne?

Razumljivo je, da se dve osebi ne strinjata v vsem, a skladnost dveh oseb lahko kar dobro napoveduje uspešnost zveze. Kompatibilnost partnerjev je namreč odvisna od tega, kako podobna sta si njuna vrednostna sistema oz. po domače prepričanja o življenju. Če sta Micki najpomembnejši družina in ljubezen, kariera pa sploh ne, Tončku pa sta na prvem mestu delo in zabava, družina pa je bolj na repu prioritetne lestvice, bosta Micka in Tonček imela kar nekaj težav. Če sta si partnerja podobna v vrednotenju pomembnih življenjskih področij, je prognoza za uspeh njunega odnosa boljša. In to je tudi ena od stvari, ki jih pokriva teh 36 “čudežnih” vprašanj.

Partnerska razmerja pa ne propadejo samo zaradi nekompatibilnosti. Do težav pogosto pride ob tem, ko prehajamo iz enega pomembnega življenjskega obdobja v drugega, na primer na prehodu iz mladosti v zgodnjo odraslost, na prehodu iz parnterskega odnosa v družino ipd. Energija partnerstva prične padati, partner postane samoumeven, odnos pa rutina. Velikokrat so težave v odnosu nepremostljive, velikokrat pa so popolnoma rešljive, le da smo ljudje slabo opremljeni z mehanizmi in tehnikami za reševanjem teh težav.

Mnogim težavam se lahko že vnaprej ognemo, in sicer tako, da si postavimo prioritete glede naših želja in ciljev in se o tem pogovarjamo. Sklepamo kompromise. Če si Micka blazno želi dopusta, Tonček pa je raje v službi, bo problem lažje rešljiv, če Tonček Micki razloži, zakaj mu je projekt v službi tako pomemben, da ne more na dopust. Konflikt bo lažje rešljiv, če si zaupata, dobro komunicirata in poskušata najti kompromis - krajši dopust, prestavita dopust na naslednji mesec ali kaj podobnega.

Kompromis je zahtevna reč, saj od nas zahteva, da popustimo. Pri sklepanju kompromisov je pomembno, da se držimo treh pravil:

  • smo mirni (včasih je smiselno počakati, da se umirimo in smo lahko konstruktivni),
  • si dejansko želimo doseči obojstransko zadovoljivo rešitev (v nasprotnem primeru pomeni, da nismo pripravljeni popusitit, torej nismo pripravljeni na kompromis),
  • smo fleksibilni in odprti za nove rešitve (ki nam do sedaj sploh niso padle na pamet).

Pa da ne bom zgolj teoretizirala, je tukaj nekaj primerov, ki nam lahko služijo za inspiracijo pri iskanju obojestransko zadovoljivih rešitev:

  • Jaz razrežem torto, ti pa prvi izbereš kos. Primer: jaz pripravim seznam opravil, ki jih je potrebno narediti med tednom, ti pa izbereš, za katera opravila boš poskrbel ti.

  • Izmenjava. Primer: jaz ostanem z otroki v soboto dopoldne, ko greš ti na jogo, ti pa v nedeljo dopoldne, ko grem jaz na golf.

  • Narediva oboje - imejva vse! Primer: dilema, ali kupiva nov avto ali greva za 14 dni na dopust. Rešitev: vzameva kredit in narediva oboje.

  • Poskusno obdobje. Primer: ali je otrok dovolj star, da dobiva žepnino. Rešitev: otrok dobiva 2 meseca žepnino, potem pa bova videla, kako se stvar obnese.

  • Ko jaz delam neko stvar, jo delam po svoje; ko jo opravljaš ti, jo delaš po svoje. Primer: ko jaz vozim avto, vozim po svoje in ti tega ne komentiraš, Enako velja, ko ti kuhaš.

  • Vrniti milo za drago. Primer: Če jaz pomijem posodo, boš ti odnesel smeti.

  • Nekaj od tega, kar želim jaz in nekaj od tega, kar želiš ti. Primer: jaz želim denar vložiti v fond za študij otrok, ti želiš adaptacijo hiše. Dogovor: polovica prihrankov bo šla v fond za študij, polovica pa za novo fasado hiše.

To je le nekaj primerov sklepanja kompromisov, ki so uporabni ne le v partnerskem, pač pa kateremkoli medosebnem odnosu, ki ga imamo. Upam, da bodo komu prav prišli, ker se jih je - iz izkušenj - prav fino spomnit, ko iščemo pravo rešitev, s katero bi bili zadovoljni obe strani.