Prvi šolski dan

Prvi september, za novopečene šolarje bolj ali manj stresen dogodek, je mimo, in verjamem, da se je večina že dobro vpeljala v ustaljene tirnice slovenskega šolskega sistema. Letos se nikakor nisem mogla izogniti nostalgiji in spominom na moj prvi razred, ki je presenetljivo svež. Začetek mojega šolanja sicer sega v nekdanjo Jugoslavijo, a (žal) sem pionirčke in ostale primerke jugoslovanske tradicije za las zgrešila. Je pa kljub temu ostalo veliko spominov, ki so zagotovo skupni nam, otrokom 80-ih.

Spominjam se, kako mi je pred začetkom 1. razreda mama zavijala zvezke in učbenike, v darilni papir in samolepilno prozorno folijo. Nato sva gor nalepilli etikete z mojim imenom, Anja Renko, 1.b. Moja prva šolska torba je bila roza in vijola barve in bila je krasna. A trajala le eno sezono, kajti naslednje leto mi je uspelo nažicati novo.

Spominjam se, kako mi je bilo težko prvi šolski dan, ker sem bila tako zelo sramežljiva in ker nobenega izmed sošolcev nisem poznala. Stiska, ki sem jo čutila, ko je bilo treba zapustiti starše in se usesti v klop, na kateri je bil kartonček z mojim imenom, je še vedno živa. Spominjam se, da je poleg mene sedela Kristina, deklica, katere priimek je po abecedi sledil mojemu. S Kristino sva se kaj hitro razsedli in, mimogrede, nikoli postali (Facebook) prijateljici.

Spominjam se tovarišice Milene. Izjemno majhne, okrogle in prsate gospe, ki je bila predvsem zelo prijazna. Take kot morajo učiteljice v prvem razredu tudi biti. Spominjam se, da je učiteljica Milena pred tem učila že mojo sestro in brata in pri njej sem imela marsikateri privilegij. Predvsem pa nikoli ne bom pozabila njenih dolgih, špičastih in vedno brezhibno rdeče nalakiranih nohtov, s katerimi nam je v berilu pomagala najti pravo besedo, če smo se med branjem izgubili.

Živo se spominjam abecede, ki je bila obešena nad tablo. Vsaki črki je pripadala sličica besede, ki se je začela na to črko. A za avto, B za balon, C za cesto, Č za čebelo … pa vse do Ž za želod. Verjetno znam še vedno pravilno povedati, katera sličica je spadala h kateri črki in res me zanima, kako so te besede sčasoma prilagodili. Črke sem imela zelo rada, pa Računanje je igra in likovni pouk tudi.

Spominjam se vodenih barvic, najbolj osovraženega orodja za likovno izražanje. Nihče nam ni pokazal, kako se vodenke pravzaprav uporablja. Na mizo si postavil časopisni papir, nanj list iz risalnega bloka, vodo, čopič, krpo in začel z risanjem. Travo, nebo in sonce si brez težav narisal. A travm, ko sem soncu želela narisati oči in se je črna barva razlila povsod, sonce pa postalo rjav zmazek, nisem prebolela. Še vedno sovražim vodenke.

Spominjam se koncepta reditelja in se sprašujem, kako se dandanes temu reče. Naloga reditelja je bila, da je zjutraj učiteljici povedal, kdo manjka. Moral si brisati tablo in prinesti malico v razred. Zelo dobro se spominjam tudi malice. Težkih loncev, polnih ogabno sladkega čaja ali bledega kakava in debelo narezanih kosov kruha. Zdenka sirček, ki je prišel zraven, si moral na kruh namazati s kosom skorje. Kar nisi pojedel, si zavil v prtiček iz blaga in spravil v torbo. In nanj običajno pozabil za naslednjih nekaj dni.

Spominjam se večine sošolcev, predvsem tistih, ki so na tak ali drugačen način izstopali. Takrat termina “posebne potrebe” niso pretirano resno jemali. Večina učencev, ki je imela težave, je bila bolj kot ne prepuščena samim sebi. Tistega, ki je imel govorno napako, smo brez slabe vesti zafrkavali. Tistemu, ki je imel težave s pozornostjo, smo se smejali. Umsko manj sposobni so veljali za lene. Nikoli nam nihče ni razložil, kako stvari stojijo. Da otroci nismo enaki in da je drugačne potrebno spoštovati in jim pomagati. Spominjam se Janka, ki je v prvem razredu veselo skakal po mizah. Kasneje je zaradi bolezni ponavljal razred, danes pa ga ni več med nami. Čeprav se pogosto pritožujemo, da se danes s posebno obravnavo otrok pretirava, so prav ti grenki spomini tisti, ki me opozarjajo, kako zelo smo napredovali in koliko težje je bilo takim otrokom nekoč.

Na šolo imam lepe spomine in upam, da jo imajo tudi današnji otroci. Pa čeprav so (predvsem starši) pogosto pretirano kritični.