Zastonjkarji

zastonjkar zastónjkar  -ja m (ọ̄) ekspr. 1. kdor dobi, zahteva kaj zastonj, brezplačno: kot zastonjkar in potepuh je z vlakom prepotoval deželo; med gledalci je bila polovica zastonjkarjev 2. kdor dela zastonj, brezplačno: zastonjkarji in dobrotniki

Vsi smo zastonjkarji. Radi vzamemo, če nam kdo ponudi nekaj, kar je brezplačno. To, da imamo radi reči, ki so zastonj, ni nič nenavadnega, pravzaprav je del človeške narave.

Dan Ariely je psiholog, ki ga zelo zanima, kako radi imamo ljudje to, da je nekaj zastonj. En najbolj znanih eksperimentov, ki jih je izvedel, je bil tisti, v kateri je študentom na kampusu ponujal čokoladice. Na voljo so imeli dve vrsti čokoladic - ene so bile Hershey’s kisses (kdor jih je že poskusil, dobro ve, da so bolj ali manj zanič), druge pa Lindtovi truffli. V prvi rundi so študenti Hershey’s čokoladice lahko kupili za 1 cent, Lindt čokoladice pa za 26 centov. Rezultat je bil naslednji: 40% mimoidočih je kupilo Hershey’s čokoladice, 40% pa Lindt čokoladice.

V drugi rundi pa je sledil twist. Ariely je obema čokoladicama ceno znižali za 1 cent. To pomeni, da so bile Hershey’s kisses zdaj na voljo zastonj, Lindt čokoladice pa si lahko kupil za 25 centov. In razmerje se je postavilo na glavo. Tokrat je 90% ljudi izbralo zastonjsko čokoladico, preostali pa Lindt čokoladico.

Pravo leglo zastonjkarskih reči so različne konference, sejmi, dogodki. Le kdo ne pride domov s polno torbo brezplačnih stvari, ki jih je z veseljem grabil k sebi. “U, lej, še en USB ključek, res rabim, ker ta ima 2GB placa!” In svičnik ti zmeraj prav pride. Vzameš tudi vijolično barvo za lase, čeprav si plešast. In tisti t-shirt, čeprav je v velikosti XXL. Bo pa za spat! Stvari, ki so zastonj, vzamemo, čeprav nam niso všeč in jih ne sploh potrebujemo.

Še hujši problem nastane, če nam nekaj, kar smo bili navajeni dobiti zastonj, naenkrat želijo zaračunati. Ko je Kino Šiška uvedel dobrodelna 2 eur vstopnine za novinarje in fotografe, je bil v medijih vik in krik. Da ne omenim situacije pred Križankami, kjer je znano dejstvo, da niso problem mimoidoči, ki se želijo v miru sprehajati in jih pot pač vodi mimo Križank, ampak tisti, ki ne bi plačali, bi pa vseeno poslušali koncert. Tu se sicer ne smem pritoževati, ker je tudi moj, sicer 10 let star zastonjkarski spomin, kako sem posedala na travniku pred Petrolom, medtem ko so na bežigrajskem stadionu igrali Depeche mode. Ne morem si zamerit, v tistih letih sem imela druge finančne omejitve in prioritete in niti na pamet mi ni padlo, da bi si kupila karto. Ne bi pa prav nič zamudila, če me tam ne bi bilo. Izkušnja koncerta še zdaleč ni enaka, če si v središču dogajanja ali pa ga spremljaš v družbi pijancev in mimovozečih tovornjakov.

Ampak še največjo težavo dandanes vidim v tem, da želimo - kaj želimo, zahtevamo! - zastonj digitalne produkte. Članki, glasba, filmi … vse bi radi takoj in brez plačila, ker nam pripada. Tako smo naučeni in spreminjat navade je hudič. Problem nastane, ko se želiš profesionalno ukvarjati s katerim od omenjenih produktov in od tega bognedaj celo živeti. Ne želiš namreč biti član drugega dela definicije zastonjkarjev, torej tistih, ki delajo brezplačno ali tako imenovanih dobrotnikov.

Če si se odločil, da se boš ukvarjal z razvojem mobilnih aplikacij, si na zelo spolzkih tleh. Ko smo začeli z blagovno znamko Toonia, smo optimistično zagovarjali princip plačljivih aplikacij. Zdel se nam je najbolj fer in edini moralno sprejemljiv način. A izkušnje so nam pokazale, da smo naivni in če bi se plačljivih aplikacij še vedno oklepali, nas danes ne bi bilo več na trgu. Ugotovili smo namreč, da tudi pri aplikacijah ljudje obožujejo brezplačne vsebine. S to razliko, da je določen delež (če jih v to prepričaš) za dodatno vsebino kasneje pripravljen plačati. V stilu “eno Lindt čokoladico dobiš zastonj, da vidiš, če ti je všeč, za naslednje pa le plačaj”.

Žalostna resnica je, da je takih uporabnikov relativno malo, so pa na srečo to zelo kvalitetni uporabniki. Kvalitetni v smislu, da cenijo dobre izdelke in so zanje pripravljeni odšteti pošteno ceno. Hkrati pa je neverjetno, kolikšen delež negativnih komentarjev in recenzij dobimo na račun cene. Da ni fer, da zaračunamo za vsebine, da smo pohlepni in hudobni. Pa čeprav plačilo v najslabšem primeru ustreza dvem Starbucks kavam, ki jih pozabiš v naslednjem dnevu.

Občutek imam, da se ljudje ne zavedajo, da tisti, ki delamo mobilne aplikacije, (1) živimo oz. skušamo živeti od tega in (2) da aplikacija ne nastane čez noč, ampak je plod dolgotrajnega dela, ki se meri v mesecih. Razvijalci v tem času ne moremo živeti od zraka in vode. Uporabniki se ne zavedajo je, da s ceno, ki jo plačajo za košček softvera, samo omogočijo človeku, ki je aplikacijo narisal, napisal in sprogramiral, da ima streho na glavo in vsak dan nekaj za v usta. Ker je to biznis, tako kot je biznis kreiranje oblačil ali polaganje parketa. Nihče izmed nas ni dobrotnik.